English
Deutsch
Español
Français
Hrvatski
Italiano
Shqip
Bosanski
Crnogorski
Pravkar ste se vrnili z ekspedicije v Namibiji in Bocvani. Kaj ste tam počeli in kakšni so vaši vtisi?
Ekspedicija predstavlja neke vrste nadaljevanje projekta Izginjajoče kulture, ki ga pripravljava skupaj s Katjo Bidovec. Dokumentirati poskušava ljudstva, ki izginjajo, pri tem pa uporabljava poseben pristop, in sicer studijsko fotografijo. To je projekt, ki je pravzaprav nenehno v teku, saj vsakodnevno izgine nešteto ljudstev. Prvi del projekta si je že mogoče ogledati na Ljubljanskem gradu. Razstava fotografij bo na ogled vse do 24. 9. 2017.
Studijska fotografija zahteva ogromno opreme in posebno pripravo. Kako se lotite postavitve pravega fotografskega studia na terenu?
Res je. Studijska fotografija je izjemno zapletena zadeva. Poglejte, koliko opreme nosiva s seboj (pokaže na kup prtljage, op.a.). Na potovanjih nosiva 3 majice, ki jih ves čas pereva, vse ostalo pa je fotografska oprema, ki jo prevažava na najbolj odročne konce sveta. Največji izziv je namreč v takih krajih postaviti studio. To, da greš v neko deželo in na cesti ali v vasi srečaš ljudi ter jih fotografiraš, lahko naredi vsak. Postaviti pravi studio v tako oddaljenih krajih, pa je prav poseben izziv.
Arne Hodalič je zagotovo eden izmed najbolj izkušenih GoOpti (po)potnikov. GoOpti ga je pred kratkim skupaj z njegovo ekipo pripeljal na letališče München, od koder so pot nadaljevali v Namibijo in Bocvano. V kratkem intervjuju nam je zaupal, zakaj potuje po najbolj odročnih krajih sveta, kaj se zgodi, ko te napadejo sloni in kakšna presenečenja te čakajo v krajih, kjer (misliš, da) ni žive duše … :)
1Arne Hodalič je z nami delil nekaj najbolj svežih vtisov s svojega potovanja.
Zagotovo tako potovanje prinaša marsikatere izzive. Se je tudi vam zgodila kakšna nepredvidljiva situacija na poti?
Moram reči, da je bila ta ekspedicija v Bocvani in Namibiji ena boljših avantur v moji karieri, saj smo se srečali z izjemno zahtevnimi razmerami na poti. Vožnja po cestah in brezpotjih je včasih lahko kar tvegana. Šli smo štirje; Mare in Ksenija Lakovič, ki sta bila tam že tretjič, in midva s Katjo. Najeli smo dva džipa za štiri ljudi zaradi varnosti, s seboj smo imeli več rezervnih gum, dodatne zaloge bencina, dodatne zaloge vode, … Prečili smo zloglasni prelaz Van Zyls, kamor sploh ne bi smeli ... Vsi, ki v Namibiji dajejo v najem terenska vozila, to pot prepovejo. Še zavarovanje za avto ti tam ne velja, saj je preveč tvegano. Vozili smo se ob severni namibijski meji, na območju Marienfluss v bližini angolske meje. To so kraji, kamor potuje izjemno malo ljudi. Na stotine kilometrov naokrog ni žive duše … A uspelo nam je fotografirati, za te kraje, zelo redko ljudstvo, ki večinoma živi v Angoli, etnično skupino Hakaone. Nastale so res dobre fotografije. Veseli naju, da sva na tem potovanju dokumentirala tri ljudstva; Himbe, Bušmane in Hakaone. Fotografirati Himbe v svojem naravnem okolju, na območju Marienflussa, je precej drugače. Nepredvidljiva situacija? Hja, vsak dan smo imeli nekaj. Razumeti morate, da smo zvečer postavili šotore in taborili pod milim nebom, okrog nas pa kače, sloni in včasih tudi levi. Uh, sloni so nas skoraj napadli, … Čreda slonov je popolnoma uničila prostor za kampiranje, ker je bila tam napeljana voda, oni pa so bili žejni! Podirali so drevesa in iz zemlje izruvali vodovodne cevi, ki so bile napeljane iz rezervoarja. Ko se ena taka gmota dotakne tvojega avtomobila, priznam, to je res čuden občutek …
Pravijo, da se s potovanj vračamo drugačni, da te vsako potovanje nekoliko spremeni. Ali je katero potovanje v vas pustilo trajen pečat?
Zagotovo Indija. To je najbolj trda, najbolj drugačna dežela, kamor se vračam enkrat do dvakrat na leto že od 1988. Potovati in fotografirati po Indiji je posebno doživetje. Tudi lani, ko smo se odpravljali fotografirati v Indijo, smo potovali z GoOpti! Naj povem, da smo s prevozi GoOpti vedno zelo zadovoljni in jih uporabljamo na vseh poteh, ko je izhodno letališče malo bolj oddaljeno.
Objektiv fotoaparata ima moč, da pogleda v ozadje človeka, prek vseh mask in fasade, zato se nekateri tudi ne marajo slikati.
Jaz na primer. (smeh)
Seveda (smeh). Kako pa je v ostalih deželah po svetu? Kje se ljudje ne marajo fotografirati in kje se najraje nastavljajo pred objektiv?
Bolj kot je dežela muslimanska, bolj se izogibajo objektivu, še posebej ženske. V Omanu ali Jemnu nikakor ni dovoljeno, da moški slika ženske. Če to storiš, lahko včasih pričakuješ, da bodo pričeli metati kamne… Vse fotografije žensk z Jemna je slikala Katja. Tudi Maroko je lahko težaven. Težko je bilo slikati tudi v pakistanskih hribih in ponekod na Kitajskem. V južni Ameriki pa je zelo odvisno od države. Po drugi strani pa je najbolj odprta zagotovo Indija. Tudi zato jo tako rad obiščem. Tam lahko brez težav fotografiraš moške, ženske, dovolijo ti slikati celo v kakšnih tovarnah, kjer pri nas ne bi nikdar dovolili niti vstopa, kaj šele fotografiranja. Tudi Afrika je dežela, kjer se radi fotografirajo. Veste, bolj kot to, da se radi slikajo, je zame pomembno, da nimajo nič proti, če jih fotografiraš pri njihovem običajnem življenju. Če se (običajno otroci) nastavljajo pred objektiv in kričijo foto, foto, takoj zatem pa; money, money … nimaš možnosti narediti tistega, kar bi si želel. V Indiji pa na primer slikaš nekoga, ki pere perilo. On te sicer opazi in pogleda, potem pa se ne meni več zate in nadaljuje s svojim delom. Tako lahko ujameš dosti bolj pristne trenutke.
2Ekspedicija predstavlja neke vrste nadaljevanje projekta Izginjajoče kulture, ki ga pripravljavata Arne Hodalič in Katja Bidovec.
Omenili ste Pakistan, Indijo, Oman, … Koliko potnih listov imate? :)
Tri. Enega službenega, enega navadnega, imam pa tudi dvojno državljanstvo, torej še italijanski potni list. Ja, to je skoraj nujno, če želiš potovati po tako različnih deželah.
Kaj bi svetovali popotniku, ki želi narediti dobro popotniško fotografijo?
Naj pride na moj tečaj (smeh). Dobre fotografije naredijo dobri fotografi. Ne rečem, da se s telefonom ne da narediti dobre fotografije. Seveda se da, vendar moraš imeti veliko znanja, vedeti, kaj so prednosti telefona, na katere stvari moraš biti pozoren … Ljudje mislijo, da boljša oprema, pomeni boljše fotografije, a tudi to je napačno prepričanje. Prepričan sem, da je edini ključ do uspeha fotografsko znanje … Dobre fotografije s potovanj ne nastanejo na potovanju, ampak že prej in tukaj. Ti moraš najprej znati dobro fotografirati tukaj, da lahko narediš dobre fotografije na potovanju. Eksotična lokacija, sama po sebi, ne prinese dobrih fotografij.
Hvala, Arne in Katja, da sta z nami podelila svojo izkušnjo. Veseli smo, da lahko sodelujemo v tako plemenitih projektih kot so Izginjajoče kulture in vsem našim potnikom toplo priporočamo ogled razstave na Ljubljanskem gradu.
Se tudi vi odpravljate na vznemirljivo potovanje? Poskrbite za brezskrbno pot do letališča!
