Sprejme naju glava družine, ki mi z dvignjeno palico v rokah kot kak pozabljen biblijski očak zabiča: »Moraš se naučiti naše nepalščine! Če govoriš nepalsko, si dober človek!«
Nekaj morate vedeti o nepalskih družinah. Vsak še tako oddaljen sorodnik je bodisi brat ali sestra, ali pa dedek ali babica. Hkrati pa je vsak brat ali sestra striktno poimenovan kot starejši ali mlajši: dai ali bai, didi ali bibi. Bobijev dai, ki se je imel poročiti, je bil pravzaprav bratranec. »Spoštovanje starejših je osnova naše kulture,« mi pove Bobinova starejša sestra in ošvrkne Bobina okoli ušes.
Ženin je sramežljiv človek. Od prvega dne, ko sta z nevesto razbila vrč in je prestopila vrata njegove hiše, je bil kot kostanj v žerjavici, venomer zaskrbljen se je prestopal naokrog in kradoma pogledoval proti hiši in vse nas je že skrbelo za usodo te zakonske zveze.
Kljub skrbem pa sva z Bobinom uživala. Počasi sva se utapljala v preprosto in z rituali prepleteno življenje družine. Kadar se nisva potepala po okolici, sem se družil z družino, prerokoval otrokom svetlo prihodnost iz tarot kart in se pogovarjal z obiski, ki so se cel teden vrstili v hiši mladoporočencev.
In vendar se je zdelo, da nečesa ne razumem. Večina od petih družin so bile matere z otroki. Ko sem po tem povprašal Bobina, mi je razložil, da je njegova babica na smrtni postelji preklela moške in da so od tedaj naprej vsi, ki so se priženili v družino, umrli zaradi nesreče ali bolezni. Vključno z njegovim očetom, ki je živel v oddaljenem Singapurju. Babičin duh naj bi še zdaj vršil svoje maščevanje. »In zato je ženin tako živčen?« ga pobaram. »Ne, on je varen, ker je iz naše družine. Moški, ki bi se priženil v družino, bi moral prerezati svoj lungi in ga zakopati v zemljo, pa bi bil morda rešen.«
Vtem se nama pridruži ženin. Široko razprtih oči je zaprosil za šilce žganja, nato pa odločno zakorakal proti svoji poročni postelji. Naslednjega dne so se mu usta raztezala do ušes.
Poročni dan je in videti je, da se kljub prekletstvu rod Gurungov nadaljuje. Po tem so vsi veseli: starci pijejo in pojejo zaljubljene pesmi, otroci se smejejo in tekmujejo v plesu, starosta družine pa mi že po nekaj izgovorjenih nepalskih besedah z dvignjeno palico naznani. »Ti si moj sin, zato moraš narediti, kot ti rečem!« Ko boš potoval naprej, moraš vsem reči: »Mero nam Toni Gurung ho.« Moje ime je Toni Gurung.
Bobin je ostal v Miriku. Mislim, da mu je všeč ena od sestričen. Morda bo prerezal lungi. Jaz pa sem se odpravil na zadnji šus potovanja z zavestjo, da še obstajajo kraji, kjer življenje še vedno teče po pravilih, povsem drugačnih od uniformnosti globaliziranega sveta.
Toni Poljanec, avtor nagrajene zgodbe na GoOpti natečaju za najboljšo kratko zgodbo 2015