GoOpti (po)potnica Tanja: ''Za Kubo je znano, da moraš iti tja samski'' [VIDEO]

Po svetu potuje zadnjih pet let, kje in kdaj se bo ustalila, pa ne razmišlja, saj je na njenem seznamu želja še veliko neodkritih koščkov sveta. Z navdušenjem smo prisluhnili njenemu doživetemu pripovedovanju o popotniških dogodivščinah, v katere se poda drzno in povsem brez zavor, kot nekdo v prostem padu, ki ga v zenovski mir ovija globoko prepričanje, da sta svet in življenje, če se jima zares prepustiš, neskončno lepa.

Oglejte si video intervju in spoznajte GoOpti (po)potnico Tanjo! 

Tanja, kje vse si že bila?
Nepal, Mjanmar, Tajska, Kambodža, Malezija, Indonezija, Borneo, Filipini, cela Latinska Amerika, Srednja Amerika …

Katera destinacija pa je nate naredila največji vtis?
Zaznamoval me je predvsem Mjanmar, saj so tam ljudje neverjetno lepi, notranje lepi! Tam hodiš po cesti, in ko se nekomu nasmehneš iz srca, ti iskren nasmeh tudi vrne.

Si imela kdaj kakšne težave, ker si ženska, ki potuje sama?
Potovati sama kot ženska ni nič bolj grozno, samo malo previdnejši moraš biti. Pravilo, ki ga imam, je, da za pomoč zmeraj sprašujem ženske. Če na primer potrebujem informacije, kam iti, bom zmeraj raje vprašala žensko. V našem kulturnemu svetu, če povabiš fanta na sprehod ali v galerijo, to morda ne pomeni nič. Morda misliš povsem prijateljsko. V Latinski Ameriki, še posebej, pa se to hitro razume kot seksualno povabilo. Biti moraš oprezen in vedeti, kaj lahko in česa ne.

Kako navežeš stik z domačini, če ne poznaš jezika?
To je zelo odvisno od države. Mislim, da veliko pomaga, če pokažeš, da si dobrosrčen. Da ponudiš svojo hrano in poskusiš navezati pogovor, ki bo seveda malce smešen, saj je sporazumevanje mogoče le z rokami; spati, jesti, gledati … Pokazati moraš dobrosrčnost, pa nasmeh je tudi zelo pomemben.

Zanimiva izkušnja z lokalci?
V Maroku sem šla sama z vodičem na treking po skalnatih gorovjih. Prišla sva do neke družine Berberov, ki tam živi in ima 15 otrok. Začela sem se igrati in loviti z otroki in nato so nas povabili na večerjo. Na okroglo mizo so prinesli kos kruha, ki je spominjal na tortiljo, in skodelico olivnega olja. Gospodar hiše je nato kruh razlomil in razdelil. Sama sem bila izven njihovih običajev, saj ženske običajno jedo same, posebej. V tem primeru so za mizo jedli sami moški in jaz sem bila edina ženska med njimi. Nisem vedela, ali bi se morala počutiti počaščeno, da sem lahko del njih, ali da bi mi moralo biti celo malce neudobno. Ko smo pojedli, smo se vsi posedli v enem prostoru. Usedla sem se na svojo stran zidu, naslonjena nazaj, in vseh 15 otrok in vsi odrasli so se posedli na drugo stran in me gledali. Ker sem se prej igrala z otroki, tako da sem jim kazala smešne obraze, sem s tem tudi nadaljevala … Ko ne poznaš jezika, ne veš, kaj bi. Zato sem se na ta način malce šalila, ampak čez nekaj časa sem ugotovila, da sem kot živa televizija za teh dvajset parov oči, in postalo mi je nekoliko neprijetno. Mislila sem si: ‘’A lahko zdaj ugasnemo vsi vse in grem jaz domov spat?!’’

Imaš morda izkušnje s kakšnimi lokalnimi zdravilnimi praksami?
Ko smo potovali po Afriki, natančneje po Tanzaniji, so nam lokalnimi fanti povedali, da obstaja zdravilo proti malariji. To je čaj, ki ga pripravljajo iz rastline ‘neem tree’. Rekli smo, naj nam ga prinesejo, da ga želimo poskusiti. In ko smo ga pili, smo skoraj bruhali, saj je bil ogabnega okusa! Kljub temu pa mislim, da je zdravilni napitek deloval, saj smo bili v območju malarije in od šestih ljudi ni nihče zbolel za malarijo.

Se ti je zgodila tudi kakšna zanimiva prigoda v povezavi z letališči?
Da, zgodila se mi je v Tanzaniji, bilo je prav smešno. Sprva smo čakali na letališču na nočni let, ki je že imel zamudo. Potem smo se vkrcali na letalo, se posedli in čakali …, a letalo ni šlo nikamor! Ljudje so že zaspali, tudi sama sem že pričela dremati, ko sem zaslišala stevardeso, kako se pogovarja, da je letalu zmanjkalo vode … Z nami na krovu so namreč še popravljali letalo! Potem sem celo slišala stevardese, da je ena ženska že omedlela, da potrebujejo več kisika v kabini … Uh! Je bila kar zanimiva prigoda.

Kaj pa tvoje izkušnje z lokalnimi prevozi?
V Nikaragvi sem se odločila, da grem na otoke v Karibih, ki so zelo oddaljeni od obale. Imenujejo se Koruzni otoki. Tja pelje samo enkrat na teden ena majhna ladjica za 50 ljudi, na katero pa se stlači približno 150 ljudi! Kupiš karto, greš na ladjo, potem pa te naženejo dol. Tako se znajdeš v eni gmoti ljudi, kjer smo vsi v pripravljenosti, da ladjo ponovno naskočimo in si izborimo svoje mesto. Postopek vkrcavanja je tako res fantastičen ... Potem pa se začne ‘the grand voyage’. Usedeš se, jaz sem si hvala bogu našla eno majhno klopco, in si rečeš: ‘Zdaj pa šest ur meditacije’. Zato ker se ne moreš premakniti nikamor, ker je vse okoli tebe polno ljudi! Potem pa se začnejo valovi in ljudje so zmeraj bolj zeleni v obraz in bruhajo. Lokalni fantje se sicer smejijo in zafrkavajo, ker oni so močni, njih nič ne dotolče, a po dveh urah tudi oni postanejo bolj tihi… To je bilo res potovanje, ko sem si rekla: ‘O moj bog!‘

Zakaj potuješ z GoOpti?
GoOpti je super, ker mi ni treba nikogar nadlegovati za prevoz, na primer ‘fehtati ’ svojega brata, da me pride iskat ali pelje na letališče. Za enako ceno, kot bi morala nekomu plačati za gorivo, me GoOpti pride iskat na dom in me odloži pravočasno. Nimam skrbi, ali bom prišla pravočasno, saj obstajajo paketi (paket Popolna brezskrbnost, op. a.). Udobni so, fajn so, zanesljivi … ‘easy travel’.

Za konec pa še nekaj tvojih nasvetov. Obisk katerih krajev bi svetovala za prebolevanje propadle ljubezni?
Definitivno Kuba! Za Kubo je znano, da moraš iti tja samski, ne pa v paru, saj so tam vroče Kubanke, vroči Kubanci, vse je v zraku … Zato definitivno Kuba ali pa katerikoli Karibi. Morje zmeraj zdravi rane.

Kam pa bi svetovala, naj odpotuje nekdo, ki išče navdih?
Recimo v Havano ali pa Marakeš. Mogoče tudi v San Pedro de Atacama v Čilu, kjer so veličastna puščava, v rožnato obarvani Andi in vsako noč zvezdnato nebo. To je lahko tudi zelo navdihujoče.

Kaj pa destinacije za zdravljenje stresa in izgorelosti?
Camino de Santiago de Compostela. Če pa hočeš malo bolj luksuzno potovanje, masaže, jogo, meditacije, potem predlagam Bali. Zame osebno je narava najbolj sproščujoča. Če grem v gore, je zame že sprostitev. V tem primeru bi bili primerni tudi Patagonija in Čile. Oba sta super.

Takoj, ko kupite letalsko karto, poskrbite še za vaš prevoz do letališča!