Mic in Katja že na začetku potovanja v norišnici

Ko veš, kaj te čaka na koncu, tudi 36-urno potovanje ni težko. Poskušaš »zamižati na tisto oko«, ki tvoji zadnjici govori, da jo nekaj zelo boli in tišči, odmisliš misel na domačo WC školjko in mamino govejo juho, pozabiš na mehak vzglavnik in toplo rjuho domače postelje ... in potem kar gre.

Najina pot v Bangkok, začetek najinega 6-mesečnega potovanja, se ni začela z vstopom v GoOpti kombi nekje okoli pol druge ure ponoči iz 26. na 27. januarja. Ah kje, takrat se je začel balzam. Norišnica je bila namreč dan ali dva poprej, ko sva morala izprazniti svoje najemniško stanovanje v Ljubljani, ga »zglancati u nulo«, urediti vizo za Tajsko, odjaviti telefon, si priskrbeti zavarovanje, mednarodno vozniško, rezervne kartice za fotoaparat ... ja, veva. Pač vse prestavljava na zadnji dan in prav nama je tako! :)

Ta trenutek je pri nas v Bangkoku ura nekaj čez polnoč. In ker živiva na najbolj divji ulici v mestu, na znamenitem Khao San Roadu, očitno tudi danes ne bova potešila požrešnega jet-laga. Ob nekaj zvrnjenih gintonikih na letalu, neumornem pohajanju med tranzitnim časom na singapurskem letališču in overdoseu adrenalina, ko sva končno prispela v Bangkok, se nama je urnik povsem zmešal. Moj računalnik se še vedno ne more odločiti, katero uro in dan bi mi prikazal. Morda je danes danes, morda je danes včeraj ali jutri.

Čez eno uro in 45 minut nočni lokal pod nama ugasne glasbo in takrat bova verjetno zaspala. Jutri je nov dan in ker sva bila danes obarvana roza, se nadejam, da se jutri umaževa s sivim prahom bangkoških stranskih ulic.

Zdaj pa ... lahko noč.

p.s.

Mic in Katja sta posnela tudi vlog! Ogledate si ga lahko TUKAJ.
Njune dogodivščine lahko spremljate na blogu Povsod je lepo http://www.povsodjelepo.com/