Nepalska dogodivščina

Zdaj, ko se toliko govori o tragičnih posledicah potresa v Nepalu, si nisem mogel pomagati, da ne bi razmišljal o svojih lastnih doživetjih v tej čudoviti deželi in s temi srčnimi ljudmi.

Z Matejem, sopotnikom po z griči in gorami prepredeni deželi, sva ravno zaključila slavni Annapurna Circuit trek in po skoraj tedenskem oddihu v Pokhari – priljubljenem turističnem mestu z otočkom sredi jezera – so naju spet začele srbeti noge, do leta domov pa sva imela ravno dovolj dni za še kakšno dogodivščino.

Odločitev je padla in že sva bila v popolnoma smešno okrašenem lokalnem avtobusu, ki je značilen za te kraje, namenjena proti indijsko-nepalski meji, nedaleč od katere leži Chitwan National Park. Skoraj 1000 km2 velik naravni rezervat, ki je dom azijskim slonom, nosorogom, krokodilom, bengalskim tigrom in še mnogoterim živalim.

Za v rezervat so ponujali na desetine različnih vodenih ogledov – od »elephant safarijev«, kjer te peljejo skozi džunglo opazovat divjad z vrha dokaj udomačenih slonov, do fotografskih vodenj, kjer ti vodič pokaže vsako rožico ob reki. Ker je bilo to že proti koncu najinega potovanja, sva bila oba, seveda, že bolj na tesnem z denarjem. Za najcenejše izlete so zahtevali več tisoč rupij, poleg petsto rupijske vstopnine za v sam park. No, ker sva raje imela zagotovljen prevoz nazaj do Katmanduja in ker sva oba Gorenjca po srcu in krvi, sva si seveda hotela priskrbeti kakšno ugodnejšo ponudbo. Po petnajstih minutah debatiranja z enim od vodnikov sva izvedela, da greva lahko v park tudi v lastni režiji. Predlagal nama je izlet do kraja sredi parka, ki se imenuje »10.000 jezer«. Je sicer dvajset kilometrov stran in treba je vstopiti skozi drug vhod v park, ampak bova že sama zmogla, zatrjujeva vodniku.

Vsa zadovoljna in ponosna nad svojimi raziskovalnimi (in varčevalnimi) sposobnostmi najameva kolesi in se odpraviva proti oddaljenemu vhodu v park. Ko poganjava svoje polomljene ponije – brez prestav, seveda – me spet prešinejo opažanja z avtobusa: Nepal je praviloma gorat, Terajska nižina, kjer se Chitwan nahaja, je pa popolna, in po mesecu dni lomastenja pod osemtisočaki, prav čudna ravnina. Sama zelenina riževih polj kamor ti seže pogled. Po nemalo kolesarjenja končno prideva do vasice in reke, ki mejita na park, in tam naju domačini prijazno usmerijo do ožine, kjer reka seže samo do kolen in jo varno prečkava. Prideva do vhoda v park, tu naju že čaka stražar, ki začuda zahteva samo desetino uradne cene za vstop. Z Matejem se srečno spogledava, plačava in se odpeljeva v notranjost. Gosto in visoko drevje prekinja ena sama pešpot, ki je kot nalašč dovoj široka tudi za najini kolesi. Po nekaj desetih minutah vožnje sprva tiha džungla oživi. Na poti srečava nemalo opic in divjadi, a seveda vse zbežijo, samo da naju zagledajo. Gosto rastje se počasi začne umikati vodi in končno prispeva do območja 10,000 Lakes, ki je v bistvu izjemno lepo močvirje, posejano z majhnimi poraščenimi otočki in povezano z dvignjeno leseno stezico. Poiščeva si otoček s prijetnim razgledom, se udobno namestiva in občudujeva zvoke in premike gozdnih prebivalcev ter krokodile, ki se na vsake toliko časa pridejo posončit na površje vode. Par uric preživiva tam, se dodobra naužijeva sonca in parka, a naju že priganja čas in se odpraviva nazaj proti vhodu.

Mirno kolesariva, spet nazaj na ozki gozdni stezici, zdaj le še kakšen kilometer stran od vhoda, nakar par metrov pred sabo zapazim na strani goščave ogromno sivo gmoto. Komaj stegnem nazaj roko, da bi Mateja posvaril, gmota že izstopi iz grmovja in se izkaže za velikanskega nosoroga.

Dojamem, kaj je pred mano, in še preden lahko kaj rečem, vidim Mateja, ki dobesedno s kolesom skoči v zrak, ga v zraku obrne za 180° in oddirja stran od mene. Za trenutek me še ima, da bi vzel fotoaparat v roke, ampak zdrava pamet na srečo prevlada in pridružim se Mateju v hitrem umiku. Po kakšni minuti polnega kolesarskega šprinta nazaj proti osrčju rezervata dojameva, da nosorog blokira najin edini izhod iz parka, in se oba polna adrenalina odločiva, da greva pogledat, če je pot že prosta. Previdno in z nogami pripravljenimi na še en šprint se odpeljeva nazaj do točke prvega kontakta, kjer vidiva nosoroga, ki naju kakšnih štirideset metrov stran od potke previdno opazuje skozi zelenje. Presenetila sva ga ravno tolikor, kolikor je on naju. Z umerjeno hitrostjo greva naprej in ko misliva, da sva varna, podžgeva pedala in oddirjava mimo izhoda in začudenega izraza stražarja, čez reko, tam pa samo vrževa kolesa in sebe na breg, se začneva smejati sama sebi in nepričakovanemu dogodku, vsa srečna, da sva živa. Takrat se pa zaveva – lahko bi srečala tudi tigra.


Gregor Ambrožič, avtor tretjeuvrščene zgodbe na GoOpti natečaju za najboljšo kratko zgodbo 2015.

Povejte naprej in delite našo zgodbo.
Newsletter