Sončni zahodi na vzhodnih tajskih otokih

En teden norije Bangkoka je bil dovolj, da sva ušla na jug, na vzhodno stran tajskih otokov. Za razliko od prejšnjič, ko sva skakala med tremi brati Koh Samui, Phangan in Tao, sva tokrat imela misijo na otoku Samui. Povabili so naju v Samahita retreat na program z jogo in kolesarjenjem. In ker težko zavrneva veliko sobo v dveh nadstropjih s klimo, sva se šla tja potit in zdravo jest za 5 dni.

Polna mišic in raztegnjenih sklepov, sva si vseeno vzela nekaj dodatnih dni za raziskovanje tega lepega otoka. Samui je edini otok z letališčem, kar se pozna na številu turistov. Predvsem Kitajcev. Trume bogatih kitajskih družin, vključujoč z dedki in babicami, se valijo od velikega Buddhe, do skal v obliki spolnih organov, mumificiranega meniha, slapov in na koncu še ubogih slonov in ostalih živali na safariju. Samui ponuja veliko in domačini to s pridom izkoriščajo.

Midva sva v drugem obisku otoka toliko bolj uživala v vožnji z motorčkom in se ne obremenjevala, kaj morava še odkljukati s seznama. Lovila sva sončne zahode sladolednih barv in preizkušala zmogljivosti fotoaparata.

Naslednji premik na zahodno stran, na Koh Lanto, je bil sicer enostaven v teoriji, v praksi pa kompliciran kot nedeljski sudoku. Ena ura trajekta, štiri ure avtobusa, ura kombija do zbirališča, dve uri čakanja s krulečim želodcem, ura kombija, na koncu pa še pol ure trajekta. Na Koh Lanti naju je čakalo še prijetno barantanje za ceno rikše do hotela, preden sva se po 10 urah na poti končno lahko sprostila. In pojedla to slastno papajino solato :)

---

Njune dogodivščine lahko spremljate na blogu Povsod je lepo http://www.povsodjelepo.com/