V Tadžikistanu se najprej počutiš kot na bizarnem postsovjetskem planetu

Potovanje v Srednji Aziji ni le zgodba zase, je skupek nenavadnih pripetljajev, ki se nenehno prelivajo eden v drugega, dokler se preprosto ne vdaš in navadiš na pozdrave nepredvidljivosti na vsakem koraku.

V Tadžikistanu, v gorati deželi, med drugim stisnjeni med Uzbekistanom in Kitajsko, se najprej počutiš kot na bizarnem postsovjetskem planetu, kamor še ni stopila domača noga. Kar sicer ni res, Slovence lahko najdeš še v najbolj zakotnih kotičkih sveta, kar Tadžikistan zagotovo je...idealna opcija za avanturiste torej.

S fantom sva se po pristanku v prestolnici Dušanbe napotila proti Fanskim goram na severozahodu države, ki so nama stale na poti proti Uzbekistanu. Slišala sva, da se tudi te, tako kot naši Julijci, ponašajo s sedmeri jezeri.

Res so se. V ozki dolini, obdani z visokimi gorami, so se bleščala majhna, nato pa s postopnim dvigovanjem vedno večja jezera, obkrožena s preprostimi domovi, narejeni iz blata. In skromnimi prebivalci, ki v zahtevnih pogojih gorate pokrajine živijo le malenkost bolj sodobno kot njihovi predniki. V eni od teh hiš, s pomočjo tujih nevladnikov spremenjene v penzion, sva našla prenočišče. Tamkajšnja družina se je od drugih razlikovala potem, da so jo krasili le trije otroški nasmeški, in ne najmanj sedem, kot je bilo običajno pri sosedih.

Čar slovenščine je v tem, da spada v slovansko jezikovno skupino, kar pomeni, da se s kančkom talenta lahko sporazumevaš s temi oddaljenimi ljudstvi, ki so bili podvrženi ruski dominanci in jeziku.

Tako smo od naše gostiteljice lahko razumeli, da je zelo sodobna za to okolje, povrh pa deluje kot lokalna ginekologinja. Po njenem prepričanju, ki je verjetno resnično dokaj edinstveno, tamkajšnje ženske ne bi smele imeti preveč otrok, ker jih ne morejo preživeti. Zato jim ona daje kontracepcijo pod pretvezo, da gre za vitamine. Prostovljno je namreč ne bi jemale, ker je to proti tradiciji, proti veri.

V okolju, kjer se vse bolj razrašča islamizem in kamor segajo lovke sosednjega Afganistana na jugu, kjer moški izgledajo kot talibani in so zagotovo najmanj zelo konzervativno, precej drzno početje. Z našega vidika verjetno tudi dokaj neetično.

No, naše gostiteljice to očitno ni skrbelo. "Mislijo, da so vitamini", se je prešeno smejala in kazala svoje pozlačene zobe, tako priljubljen statusni simbol v tem delu sveta.

Alja Bulič, avtorica drugouvrščene zgodbe na GoOpti natečaju za najboljšo kratko zgodbo 2015.

Povejte naprej in delite našo zgodbo.
Newsletter